Velikokrat poudarim, da mi je lepota pomembna. Je ena izmed mojih vrednot, zato rada vidim vse kar je lepo, rada imam estetiko in simetrijo. Všeč so mi lepi ljudje, lepe stvari, lepi kraji…
Vendar velikokrat se mi zgodi, da me ljudje ne razumejo. Pogosto mi rečejo, da sem površinska, da imam previsoke kriterije, da ni vse zunaj in da je potrebno pogledati od znotraj.
Seveda – lepota je tako zunanja kot notranja. Vendar kaj sploh je lepota? Jo lahko opredelimo? Mar ne stremimo vsi k nečemu lepemu?
Jaz mislim, da ja. Trave ne zalivamo, da bi bolje rasla, temveč, ker so nam zelene površine lepše od sivin. Vsi imamo radi lepoto, vendar o njej težko odkrito govorimo. Zlasti težko govorimo o lepih ljudeh.
Dandanes se v družbi vse preveč zanemarja estetsko inteligentnost – sposobnost prepoznati, čutiti in izražati lepoto. Potreba po lepoti v naši družbi ni priznana, kar povzroča veliko psihološko škodo (Ferrucci, 2010). Tekamo naokrog; v naglici, zaskrbljeni, raztreseni. Večino časa smo nezmožni videti lepoto, ki se nahaja vse okoli nas. ''Mnogi mislijo, da si lepote ne zaslužijo. […] Druge lepota plaši. Vedo, da se morajo odreči zaščiti, postati bolj ranljivi, bolj odprti, da bi jo lahko cenili. Ker pa sta jim prav ta ranljivost in odprtost v preteklosti povzročala boleče rane, se raje ne prepustijo. Raje ne tvegajo (Ferrucci, 2010, str. 19).'' ''Nekateri bi rekli, da je lepota postranska obogatitev, da je zaznavanje lepote zgolj dodatek, ker ni ne koristno, ne praktično – torej brez vrednosti (Ferrucci, 2010, str. 15).''
Vendar ni tako. Človek, ki se ga dotakne lepota, je nov človek, z bogatejšim notranjim življenjem, z bolj živim stikom s čustvi. Lepota je bistvena za zdravje posameznikove duše, tega, kar so Grki izražali s pojmom psiha - tako kot je dihanje bistveno za posameznikovo telo (Ferrucci, 2010). ''Lepota nas vzgaja, da živimo ''tukaj in zdaj'', da zajamemo neponovljivi trenutek (Ferrucci, 2010, str. 23).'' ''Ker je lepota minljiva, se moramo na nek način predati, da jo lahko uživamo. Naučiti se moramo, da jo sprejmemo, ko pride in jo spustimo, ko odide (Ferrucci, 2010).''
Če je lepota življenjsko pomembna in jo lahko najdemo povsod okoli sebe, kako to, da se tako pogosto ne zmenimo zanjo? Pogosto smo prezaposleni in prezasedeni. ''Ali nas niso navsezadnje tako vzgajali že od otroštva? Če smo skozi okno gledali kako letijo lastovke ali podoživljali sanje namesto, da bi spremljali predavanje, to ni bilo prav. Pogosto – prepogosto – je lepota sinonim za lahkomiselnost (Ferrucci, 2010, str. 18,19). ''
Veljajo ustaljene lepotne smernice, ki izvirajo iz teorij evolucije. Že Darwin je govoril o ''občutku lepega'' kot o odločilnem elementu v naravni selekciji (Ferrucci, 2010, str. 22). Ženskam so všeč široka ramena, ki zagotavljajo varnost, moškim pa so všeč dolgi lasje, ki so znak mladosti in posledično plodnosti ter reproduktivne vrednosti.
Glede na teorijo bi lahko lepo žensko opisali do potankosti. Evolucijski psihologi menijo, da so lastnosti, ki se moškim zdijo privlačne, povezane z očitnimi znaki ženske reproduktivne vrednosti. To so lastnosti, kot so: polne ustnice, čiste oči in koža, dolgi in lesketajoči se lasje, mišični tonus, živahna hoja, obrazna simetrija, ženski obraz, nizko razmerje med boki in pasom (Buss, 2009). Palmer in Palmer (2002) takole opišeta splošni ideal ženske: ima delikatno čeljust, polne ustnice, relativno velike oči, visoke ličnice, relativno kratko razdaljo med ustnicami in čeljustjo ter lepo vitko postavo, s čimer nakazuje na visok nivo estrogena v telesu. Njeni boki so zadosti široki in nakazujejo na uspešen porod potomcev, medtem ko njen tanek pas nakazuje na to, da trenutno ni noseča. Njene prsi nakazujejo na zmožnost laktacije ter na zadosten nivo maščobe, ki omogoča hitrejšo zanositev in lahek porod. Čista nedotaknjena koža pa je le dodaten pokazatelj njenega dobrega zdravja.
Vendar lépo ne more biti podvrženo nobeni teoriji in ne more biti ujeto v kakršnokoli pravilo (Ferrucci, 2010, str. 16). Te posplošene smernice ne veljajo nujno za vsakega posameznika. Težko je definirati lepoto. Lepota je subjektivna in pregovor ''vsake oči imajo svojega malarja'' še kako drži. Nekaterim je všeč svetlo, drugim temno. Nekaterim nizko, drugim visoko… Zato je prav, da smo različni in ravno zaradi tega je trend račjih ustnic še kako zgrešen.
Doživljanje lepega je večdimenzionalno, naš odnos do lepote pa je odvisen od mnogih vidikov in dejavnikov, morda od celotne zgradbe naše osebnosti. Zakaj nekdo zazna lepoto, drugi pa ne? Eden izmed odgovorov se skriva v estetski inteligentnosti - v zmožnosti zaznavanja lepega. Estetsko doživetje ima svoj prostor v možganih (orbitofrontalni korteks). Določeni deli možganov se odzivajo na lepoto (Ferrucci, 2010).
''V elegantnem poskusu, ki so ga izvedli na univerzi v Parmi, so osebam kazali slike Polikletovega Doriforosa, grškega klasičnega kipa, izklesanega v skladu z merili zlatega reza, ki uteleša ideal lepote. Osebam so kazali tudi slike istega kipa, vendar nekoliko spremenjene: z daljšim trupom in krajšimi nogami. […] Medtem, ko so se pri izvirni sliki v možganih aktivirala določena področja, ki so označevala estetski odziv, se to pri spremenjenih slikah ni zgodilo (Ferrucci, 2010, str. 22).''
Naše preference za lepoto izvirajo iz naših vrednot, naših izkušenj, vzgoje in žal tudi iz medijev in pravljic, ki so odraz kulture. Vseeno pa to pomeni, da je lepota odsev nečesa več in ni tako površinska, kot se zdi.
Ko me vprašajo ali imam vizualno izdelan ''tip'' moškega, ki me po zunanjosti privlači, z lahkoto odvrnem, da ga imam.
Zame je lepota lepa, gladka koža, ki odraža mojo pomembno vrednoto – zdravje. Všeč mi je športno telo, ki odraža zdrav, aktiven življenjski stil. Všeč mi je tistih nekaj gubic okoli oči, ki odražajo sproščenost, izkušnje in trud.
...kar hočem povedati je to, da prav vsak znak lepote izvira iz nečesa kar je v nas samih.
Lahko bi tudi rekli, da je lepota (izgled) del neverbalne komunikacije. Celo življenje nam pridigajo o tem kako pomembna je le-ta, pri lepoti pa vse skupaj zbledi. Zakaj?! Neverbalna komunikacija predstavlja 65% (ali več!) naše komunikacije. Torej vsak trenutek komuniciramo z vsakim delčkom svojega izgleda.
Kaj bi bilo, če bi bili vsi enaki in lepota ne bi imela nobenega pomena? Le redki signali bi nas na ulici med mimoidočimi pritegnili in sploh ne bi dobili priložnosti, da spoznamo njihovo notranjost. Bilo bi nam veliko težje. Hodili bi drug mimo drugega, brez večje možnosti za prvi kontakt.
Torej smo lahko hvaležni, da je lepota pomembna! Kar se vidi na ven, odraža notranjost, zato je prav, da stremimo k lepemu.
VIRI
Buss, D. M. (2009). The Great Struggles of Life: Darwin and the Emergence of Evolutionary Psychology. American Psychologist, 64, 140-148.
Ferrucci, P. (2010). Lepota in duša: Kako doživljanje lepega spreminja naše življenje. Ljubljana: Zavod za izobraževanje, vzgojo, razvoj in kulturo.
Palmer, A. J. in Palmer K. L. (2002). Evolutionary psychology: the ultimate origins of human behavior. Boston: Allyn & Bacon.
Komentarji
Objavite komentar