V trenutnih razmerah se počutimo
ujete, izolirane in osamljene. Na vsakem koraku nas spremlja negotovost, na
naša vprašanja pa nihče ne pozna odgovora. Mediji nas strašijo iz dneva v dan,
mi pa se počutimo kot v filmu. Kot da se to ne dogaja nam.
Vendar se. Nekateri postanejo
prestrašeni, drugi otopeli. Nekateri občutijo paniko, drugi so brezbrižni.
Nekateri so optimistični, spet tretji pa obupujejo. Vsem pa je verjetno skupno
to, da se nam je življenje obrnilo na glavo.
Toliko skrbi, toliko vprašanj…
Vendar ne glede na to, kako
močno se trudimo odgovoriti na dileme, pravega odgovora za enkrat ne pozna
nihče.
Zakaj se soočamo s poplavo čustev?
Zakaj so naši odzivi na trenutke tako nerazumni? Enkrat nasprotujemo, drugič
sodelujemo. Enkrat nas je strah, drugič smo pogumni. Zakaj smo tako
nekonsistentni?
Morda se odgovor skriva v fazah
spoprijemanja s pandemijo. V nadaljevanju navajam 15 faz, ki razkrivajo
čustvena stanja in reakcije s katerimi se trenutno soočamo kot posamezniki in
kot družba. Primere v fazah ponazarjam s tipičnimi načini razmišljanja,
čustvovanja in vedenja.
1. Brezbrižnost
Tipično
mišljenje v prvi fazi je: ''Predaleč je, to se me ne tiče''. S
psihološkega vidika je povsem jasno, da so dogodki, ki so daleč stran, manj
ogrožajoči. Takšne dogodke sicer spremljamo, vendar povsem neobremenjeno. Kaj takšnega se nam ne more zgoditi.
2. Mejna nevarnost
Tipičen
odziv v drugi fazi je: ''Približuje se, morda se me tiče. ''Morda je mogoče, da
to doleti tudi nas. Verjetno ne, ampak vseeno bom na preži.
3. Sovražnik pred
vrati
Začutimo porast anksioznosti.
Razmišljamo v smeri: ''Tukaj je, moram se pripraviti.'' Tu opažam dva ekstrema.
Prvi ekstrem se kaže v histeričnem nakupovanje hrane in toaletnega papirja
(?!). Drugi ekstrem se kaže v vseh tistih, ki se prvemu ekstremu posmehujejo.
Tipičen odziv drugih bi bil: ''…paničarijo! Zmešani so! Vsi nosijo maske…počutim
se kot v filmu Virus!''
Torej, na situacijo gledamo
črno-belo, petdeset odtenkov sive pa nihče ne opazi.
4. Dogodek v mestu
Corona
Nekaj se dogaja in to nam je všeč – končno
nekaj kar prekine naš monotoni vsak dan. Ta faza nastopi, ko nas virus že
skoraj doseže. Je v vseh sosednjih državah, samo pri nas ga še ni. Vsi govorijo
le o tem in vsi hrepenimo po novicah. Hočemo še in še. Prepogosto spremljamo
medije. Dobro se počutimo, če smo informirani in če vemo več kot ostali.
5. Pacient 0
Pa ga imamo tudi pri nas. Ni nas
strah. Situacija je obvladljiva in imamo nadzor. Stalno smo na preži in poznamo
vse številke na novo obolelih.
6. Izguba nadzora
in strah
Čez kakšen teden sledljivosti ni več.
Številke nam postanejo vse manj pomembne, še vedno pa vsak dan spremljamo
stanje. Preplavi nas strah, ker smo izgubili nadzor. Za vse skupaj krivimo
ostale. Pametujemo, da bi bilo meje potrebno zapreti prej! Stigmatiziramo
vsakega, ki kihne. Beremo o teorijah zarote, ker potrebujemo nekoga, kogar
lahko okrivimo!
7. Zanikanje
Kljub temu da je situacija precej
očitna, zanikamo možnost, da bo bistveno vplivala na naša življenja. Prepričani
smo, da pandemija ne bo porušila naših počitniških planov.
Prvi maj je sicer pred vrati, ampak do takrat je še en mesec – vse bo v
redu.
Zanikanje je obrambni mehanizem, ki
nam omogoča, da ogrožajočo situacijo nekoliko preložimo. Ker nismo še
pripravljeni na spoprijemanje z realnostjo, bi bila resnica prehuda za naše
psihično blagostanje.
Asist. dr. Sane Čoderl Dobnik, spec.
klin. psih., pravi (marec, 2020): ''Ta
hip smo na točki, ko obseg krize dojemamo postopno. Ko se zgodijo hude stvari,
imamo na voljo obrambne mehanizme, ki nam pomagajo, da težke razmere doživimo v
obliki, ki smo jo sposobni predelati. Normalen psihološki odziv na krizo
svetovnih razsežnosti je v prvi vrsti zanikanje. Če bi v celoti dojeli, kaj se
dogaja, bi bilo pretežko.''
8. Občutek krivde
in obžalovanje
Obžalujemo, da smo imeli kadarkoli
željo po novosti. Obžalujemo, da smo bili v 4. fazi. Obžalujemo, da nismo šli
večkrat na kavo, da se nismo večkrat sprehodili po starem mestnem jedru, da
nismo šli k frizerju, … Žal nam je, da smo se pritoževali nad ponedeljki.
Želimo si svoj normalen (četudi monoton) vsakdan.
9. Barantanje
Ker nimamo
nobenega nadzora nad dogajanjem se začnemo pogajati s samim seboj in
obljubljamo, da bomo bolje skrbeli za planet. Nekateri se zatečejo k molitvi,
čeprav še nikoli niso molili. Spet drugi barantajo s preteklostjo in v mislih
preigravajo scenarije ''Kaj bi bilo, če… (bi to ali ono stvar naredili
drugače)''.
10. #ostanidoma
Cel svet
svari pred potencialno nevarnostjo in opozarja na to, kako pomembno je, da
ostanemo doma in zaščitimo najšibkejše. V kolektivnem duhu se pridružujemo
planu za zajezitev virusa. Ostanimo doma!
11. Socialna
distanca, obup in jeza
Teden kasneje nam prav to zapove država. Ostanite doma! Zaprejo se vrtci, šole,
mala podjetja, …Počutimo se izolirane in nemočne. Primanjkuje nam stikov z
drugimi, zdi se nam, da nismo svobodni, zdi se nam, da država posega v temeljne
človekove pravice in svoboščine. Ne zdržimo več. Doživljamo obup in jezo. Jezni
smo nase, na druge, na državo!
Ja, zlasti na državo!
Jezni smo, ker nam ne pustijo delati.
Jezni smo na krivico, ki se nam dogaja. Jezni smo, ker ne smemo ven. Jezni smo,
ker se ne smemo družiti. Jezni smo na lepo vreme. Pa tudi na grdo vreme. Včasih
smo tako jezni, da ne upoštevamo navodil!
Pa kaj, rabim naravo. Pa kaj, malo druženja ne škodi.
V ospredju sta obrambna mehanizma
premeščanje in projekcija. Psihoterapevt Sandi Kofol pravi (marec, 2020): ''Ko v tem korona času začutite jezo na
partnerja, otroke, sodelavce, drugače misleče, iz druge občine, […], to zelo
verjetno veliko več pove o vas kot o tistem na katerega ste jezni. Poglejte
globlje v sebe in našli boste, kaj vas dejansko boli.''
12. Pomanjkanje
smisla
Spogledujemo se zmožnostjo, da morda
nikoli več ne bo isto. To misel hitro ovržemo, a vseeno je tam nekje,… čepi in
se dela nevidno. Vsi plani so šli v nič. Ničesar oprijemljivega nimamo za kar bi
se veselili.
13. Osmišljanje nesmiselnega
Po dnevih neproduktivne ruminacije
končno razmišljamo pozitivno. Smisel iščemo v malih stvareh. Morda se Zemlja
zdravi. Morda se moramo naučiti biti sami s seboj. Morda smo potrebovali
lekcijo. Morda, morda, morda. Če si situacijo znamo razložiti, nam je lažje. Tu
uporabljamo obrambni mehanizem racionalizacija.
14. Sprijaznjenje
in reorganizacija življenja
Končno se naučimo, da godrnjanje
nikamor ne pelje. Spet si želimo živeti. Iščemo nove opcije za druženje preko
spleta. Izogibamo se negativnim novicam, pomagamo drugim in upoštevamo navodila. Ustvarimo si dnevno rutino,
vikende pa strukturiramo drugače. Planiramo kaj vse bomo počeli, ko bo tega
konec. Ker zdaj vemo, da bo.
V nas se prebuja obrambni mehanizem
kompenzacija.
…in na koncu dneva smo hvaležni.
15. Prebujenje
Virus je
premagan in življenje se je končno prebudilo. Ko že mislimo, da smo se borili z
virusom, ugotovimo, da smo se borili sami s seboj. Močnejši in osebnostno
zrelejši se podamo v nov svet. Zdaj vemo kakšne so naše vrednote in česa nismo
dovolj cenili. Naučili smo se pomembne lekcije in pripravljeni smo na vse kar
nam življenje ponuja.
***
Sprehod skozi faze nam morda vsaj do
neke mere osmisli, da so naši odzivi povsem normalni in človeški. Najpomembneje
je, da opazujemo sebe in da težimo k doseganju zadnje faze. Šele ko bomo
premagali sebe, bomo končno premagali virus.
Glede na čustvene odzive in komentarje na družbenih omrežjih menim, da
smo v fazi 11.
Bodimo strpni do nestrpnih…
Še malo, pa bo.
Komentarji
Objavite komentar