Ker deklica je pridna,
Vedno tiha, nikoli vidna.
Vedno petke,
Na faksu desetke.
Kdaj pa kdaj sprašuje se,
Zakaj ji služba tuja je?
Zakaj po faksu ničesar ne zna,
Le nekaj povzpetnih besed sem ter tja…
Zakaj ji služba tuja je?
Ker radovednost nič ne šteje,
Ker poreden si, če premikaš meje,
Ker Slovenci mormo pridni bit',
Če ne dobimo jih po rit'.
Zato ji služba tuja je!
Ker nihče noče pridne deklice.
Kreativnost, izkušnje in znanje…
To naredi vtis nanje!
Zato ji služba tuja je!
Ker ne upa,
Ker učili so jo naj bo pridna.
Kako naj zdaj razume vse to?
Ko pa vsi vse drugo hočejo.
Spomnim se,
ko sem v šoli velikokrat kaj vedela, pa se nisem upala izpostaviti, dvigniti
roke in povedati na glas…, da ja ne bi naredila napake. Ker napake niso
dovoljene, kaj pa bi si mislili. …in ostala sem tiho. Vsakič, ko sem imela v
mislih pravilen odgovor, sem v zvezek, v spodnji levi kot, zapisala črko V. To
je bil moj mali znak zmagoslavja. In kmalu je bil zvezek poln malih V-jev.
Naj povem
zgodbo o nedavnem pripetljaju iz predavanj o marketingu. Vprašanje se je
glasilo: ''Kdo je največja konkurenca Cedeviti?''
Po tiho, čisto z nežnim glaskom zamrmram: ''Malinovec!''
Okoli mene je vrvež, nihče me ni slišal. V predavalnici odmeva vrsta napačnih
odgovorov. Na koncu pa predavatelj le pove: ''Malinovec!'' Počutila sem se prav butasto. Jezna sama nase …sem spet zapisala en mali V v
spodnji kot zvezka. To se mora končati!
Zakaj si ne
upam povedati na glas? Česa se bojim? Verjamem, da nisem edina. Problem je
namreč v slovenski vzgoji in šolskem sistemu. Ne spodbuja se radovednosti, igre
in ustvarjalnosti. Napake so strogo kaznovane in nedopustne. Na takšen način
nas večina postane ubogljivih in pridnih, vendar zelo nesamozavestnih. Slovenci
veliko znamo, a tega ne pokažemo. Slovenci smo pridni. Ste se že kdaj vprašali
kako to prevesti v drug jezik? Mislim, da prav v nobenem jeziku ne obstaja
prevod za ''biti priden''. V
angleščini ''being good'', namreč
pomeni nekaj čisto drugega. V španščini ''ser
bueno'', prav tako. Nanaša se namreč na osebnostno strukturo posameznika,
na to, da je nekdo dober po srcu. Med tem ko ''biti priden'' z drugimi besedami pomeni: ubogati, slediti
pravilom, ne preveč spraševati, delati kot mi reče avtoriteta, ne biti preveč
kritičen, ne izstopati…ipd. Jezik odraža
kulturo, zato v jeziku velikokrat najdemo značilnosti določenega naroda. V
Španiji ''te quiero'' pomeni ''rad te imam'', vendar je hkrati
sopomenka za ''hočem te''. Vidite
vzporednice? Španski odnosi so temperamentni ter do neke mere posesivni in to
se odraža v jeziku. Če se vrnem nazaj na slovenski narod in slavni pridevnik ''priden'' - gre pravzaprav za negativen pridevnik, ki si
ga Slovenci nadenemo kmalu po vstopu v šolski sistem. Če bi bile napake
prepovedane takoj po rojstvu, nihče od nas ne bi znal hoditi ali govoriti.
Pridnost in ustvarjalnost
Beseda
kreativnost (creo) pomeni: ustvarjam, delam. Napake so ključne za razvoj
ustvarjalnosti, ki jo danes nujno potrebujemo za reševanje problemov, ki nimajo
preprostih rešitev. Potrebno je mišljenje izven okvirjev, potrebna je notranja
motivacija ter znanje in izkušnje. Po drugi strani je lahko preveč znanja tudi
ovira za ustvarjalno mišljenje, saj posameznika ukalupi v določeno smer
mišljenja.
''Creativity is intelligence having fun!''
Raziskave
kažejo, da pri generiranju idej sodeluje čelni reženj v možganih, med tem ko pri
oblikovanju in ocenjevanju idej sodelujeta senčna režnja. Tudi sprednji del
cingulatnega korteksa in limbični sistem naj bi pripomogla k ustvarjalnemu
mišljenju. Možgani imajo torej pri vsem tem pomembno vlogo. Čeprav velja, da
naj bi bila desna možganska hemisfera tista, ki je bolj kreativna, čustvena in
intuitivna, se je potrebno zavedati, da možgani delujejo kot celota. Leva in
desna hemisfera sta med seboj povezani in najboljše ideje se rodijo v
sodelovanju med obema polovicama.
Imamo torej
orodje (možgane) za izražanje kreativnosti, vendar je tu pomembna tudi družba.
V družbi kreativnost upada. Zakaj? Ker se napake in radovednost kaznuje.
Najbolj kreativni so predšolski otroci. Ob vstopu v šolo se namreč pojavijo pravila,
struktura, ocene in omejevanje svobode, zato kreativnost upade. V šoli je prav tako zelo
malo igre, ta pa je povezana z radovednostjo in ta s kreativnostjo. Potem takem
je jasno, zakaj kreativnost v šoli upada. Posebej zanimiv je preskok iz zahtev
šolskega sistema in realnega življenja, ko je potrebno najti službo. Celo
življenje nas učijo biti kameleon in se zliti z večino, potem pa moramo kar
naenkrat izstopati in poslati CV v obliki periodnega sistema (oz. v neki
kreativni obliki).
Ustvarjalnost lahko razumemo kot značilnost
procesa mišljenja, za katerega je značilno divergentno mišljenje – razmišljanje
v več smereh. Rešitev in poti do njih je več. Divergentne sposobnosti so nujen,
ne pa zadosten pogoj za ustvarjalnost. Za takšen način mišljenja je značilna: Fluentnost - v zvezi z nekim problemom
generiramo veliko število idej; Fleksibilnost
- miselni preskoki iz enega zornega kota na drugega; Originalnost - izvirnost, sposobnost produciranja novih,
nenavadnih, duhovitih, redkih, asociativno
oddaljenih (a še vedno ustreznih) idej; Elaboracija
- dodelanost ideje; Transformacija - predelava izkušenj v nekaj novega; in občutljivost za probleme.
Na ustvarjalnost
lahko gledamo s kvantitativnega in kvalitativnega vidika. Pomembna je namreč
novost in redkost izdelka. Pomembna pa je tudi visoka kakovost, ki ustreza dani
situaciji. Ustvarjalno delo pogosto povzroči presenečenje in potrebujemo nekaj
časa, da se nanj navadimo. Vključuje transformacijo, saj na nek izdelek gledamo
iz drugega zornega kota. Takšno delo opazovalcu vzbuja zadovoljstvo in užitek
ter je povod za nadaljnje raziskovanje.
Model štirih ustvarjalnosti govori o
razvoju ustvarjalnosti skozi življenjsko obdobje. Mini ustvarjalnost lahko
zasledimo že pri otrocih, vendar gre za intrapersonalni vidik izražanja ustvarjalnosti,
ki je usmerjeno v učenje. Za razvoj mini ustvarjalnosti je potrebno
humanistično okolje: spodbujanje radovednosti, raziskovanja in prevzemanja
odločitev. Preko razmišljanja o problemih nastopi mala ustvarjalnost, ki
predstavlja vsakdanjo ustvarjalnost. Ta se kaže v izdelkih, ki nam gredo dobro
od rok. Od tu naprej se lahko postopoma (najpogosteje preko formalnega ali
neformalnega izobraževanja) razvija profesionalna ustvarjalnost, ki se nanaša
na eksperte na določenem področju. Ta nivo zahteva okvirno 10 let učenja in
dela, zato je število ljudi, ki doseže to stopnjo, že precej zreducirano. Preostane
le še vrhunska ustvarjalnost, ki je rezervirana zgolj za posameznike.
Pomemben
vidik ustvarjalnosti je čas. S časom pa se povezuje motivacija. Pri ljudeh, ki
so visoko ustvarjalni je vloženi čas daljši, na koncu pa so tudi rezultati
boljši.
Za
ustvarjalnost pa je pomemben tudi intelekt. Povezave med inteligenčnim količnikom
in ustvarjalnostjo so nizke, vendar pomembne. Prag inteligentnosti, ki naj bi
bil še povezan z ustvarjalnostjo naj bi predstavljal inteligenčni količnik 120.
Ustvarjalni ljudje imajo največkrat povprečen IQ. V večji meri se ustvarjalnost
povezuje z znanjem, saj je potrebno dobro poznavanje pojmov in postopkov
reševanja problemov.
4
faze ustvarjalnega procesa:
- Preparacija
ali priprava – v kateri ustvarjalec spoznava problem in zbira podatke o njem;
- Inkubacija – v
kateri gradivo, zbrano v fazi priprave, zori. Ustvarjalec se s problemom
ne ukvarja zavestno, zato je to obdobje, v katerem se zdi, da se nič ne
dogaja. Je kratka ali pa traja več mesecev. Nekateri psihologi menijo, da
v fazi inkubacije o problemu še vedno razmišljamo, vendar na nezavedni
ravni. Drugi pa so prepričani, da v fazi inkubacije prekinemo z iskanjem
rešitev in zato problem vidimo v novi luči.
- Iluminacija ali razsvetljenje – pojavitev rešitev, ki jo ustvarjalec doživi kot nenadno in nepričakovano. Rešitev problema imenujemo tudi inspiracija, vpogled ali ahadoživetje. Rešitve se hitro pojavijo, vendar jih lahko hitro pozabimo.
- Verifikacija
ali preverjanje – v tej fazi preverimo ustreznost rešitve po različnih
kriterijih. Pomembno je, da je kritično vrednotenje rešitve ločeno od
drugih faz, sicer zavira nastajanje novih idej.
Kakšna je ustvarjalna oseba?
Ustvarjalni
posamezniki imajo specifično osebnostno
strukturo, sposobnosti in znanje ter specifičen proces mišljenja.
Od drugih jih loči samozavest in pripravljenost na tveganje, saj so svoje ideje
pripravljeni izpostaviti in deliti z drugimi. K temu pripomore podporno okolje,
ki posamezniku omogoča izražanje idej. Ustvarjalne osebe so vztrajne in
zavzete, ne glede na mnenja drugih, saj se zavedajo, da je ustvarjalni produkt
rezultat trdega dela, žene pa jih močna notranja motivacija. Takšni posamezniki
so radovedni, odprti do izkušenj, imajo širok nabor interesov ter so tolerantni
do negotovosti in zmede. Visoko cenijo originalnost, so spontani, hkrati pa
pripravljeni na neuspeh (ne bojijo se napak). Pogosto so lahko intuitivni, preokupirani
z notranjimi vsebinami, njihovo doživljanje pa globoko. Posledično so lahko
nekoliko umaknjeni in jih ni strah samote. Za njihov način mišljenja je
značilno generiranje idej, metaforično mišljenje ter fleksibilnost pri
odločanju. Prav tako so zelo neodvisni v presojanju, saj se ne ozirajo na
odobravanje drugih in na splošno sprejeta pravila, ampak presojajo po svojih
kriterijih in si upajo narediti drugače. Pogosto se upirajo avtoriteti in so
zelo argumentativni, zato so lahko zahtevni za poučevanje. Ustvarjalni
posamezniki se uspešno soočajo z novostjo, preferirajo kaotične vzorce, njihova
miselna naravnanost pa ni odvisna od trenutnih okoliščin. Veliko vizualizirajo,
torej uporabljajo simbolne sisteme in prehode iz enega simbolnega koda v
drugega. Ob zaključevanju svojih rešitev pa uporabljajo tudi logično mišljenje
in rešitve argumentirajo s smiselnimi dokazi.
V
razmislek: Umetnika definira okolje in 10000 ur dela. Bi bil Da Vinci umetnik,
če ne bi nikoli prijel čopiča? Je postal umetnik zaradi vzgoje ali kljub vzgoji?
Zame velja
oboje. ZARADI vzgoje sem nagnjena h kreativnim idejam in tu gredo zahvale moji
mami, ki mi je ustvarila spodbudno okolje in podpirala ustvarjanje v vsakem trenutku. Ob vstopu v šolo pa
sem postala pridna deklica, ki sledi pravilom. KLJUB vsemu sem postala precej
kreativno bitje. Vseeno pa…kdo ve kje bi bila zdaj, če bi obiskovala Summerhill
(več o tem kdaj drugič). Idej imam toliko, da mi nikoli ni dolgčas. Seveda pa je največja težava ideje
realizirati, se izpostaviti, biti drugačen in kritiziran. ''Ideja ni vredna nič'', nas vedno znova opozarjajo na podjetniških
delavnicah. S tem se ne strinjam, vendar razumem kaj hočejo povedati. Potrebno
je spregovoriti in se pokazati svetu. To mi manjka. Pa ne samo meni…verjetno še
marsikateremu kreativnemu posamezniku. Velikokrat smo namreč zaljubljeni v
svojo idejo in je ne želimo deliti z drugimi, ker se bojimo, da ne bo sprejeta
ali razumljena. Vendar ravno to je bistvo! Tega se učim vsak dan znova. Vsak
dan se malo bolj izpostavim, podelim svoje mnenje in sprejmem kritiko. Počasi
postajam samozavestna zakladnica idej. Pravzaprav noben ekstrem verjetno ni
najboljši. Zdaj se sprašujem ali sem morda že preveč kreativna za naše tradicionalno okolje?!
Mogoče. In prav nič me ne gane kaj si mislijo drugi.
Pika.
Komentarji
Objavite komentar