Kadar je ljubezen bolezen, je ples zdravilo

Ljubezen velja za eno izmed najlepših izkušenj v življenju, a hkrati za eno izmed najbolj bolečih, kadar se posamezniki soočajo z izgubo ljubljene osebe (Vogel, 2005). Takrat ljubezen resnično lahko postane bolezen. Zdravje je namreč stanje celotnega fizičnega, duševnega in socialnega blagostanja – ta celovitost pa je po koncu partnerske zveze lahko močno skrhana. Prekinitev partnerskega odnosa je ena izmed najtežjih preizkušenj v življenju, hkrati pa je normativna in pogosta, zato je pomembno, da se z njo soočimo na konstruktiven način. Tu pa nastopi vprašanje kako? Kako se soočiti z dejstvom, da ljubljena oseba ni več del tvojega vsakdana, da vajini skupni prijatelji niso več ''tvoji prijatelji'' in da je vse kar čutiš ena ogromna praznina. Na to vprašanje seveda ni pravilnega odgovora. Vprašati se moramo kaj je tisto kar nam manjka. Prijateljstva? Občutek vrednosti in višja samopodoba? Hobiji, fizična aktivnost, občutek pripadnosti in psihično blagostanje?

Vse to nam omogoča ples. Ples je tisto zdravilo, ki vpliva na vse naštete konstrukte in nam povrne življenjsko energijo. Ples se je rodil skupaj s človeštvom in je prisoten v vseh kulturah, rasah in civilizacijah. Eden izmed možnih izvorov besede ples izhaja iz antične Grčije, kjer je termin ''terpsiocore'' poosebljal ples. Termin je sestavljen iz besed ''terpis'' (slo. prijetno) in ''kar'' (slo. veselje) (Blanco in Jiménez, 2005).

Ples kot zdravilna umetnost, temelji na predpostavki, da telo in um delujeta kot geštalt – sprememba v enem, povzroči spremembo v drugem (Bajaj in Vohra, 2011). Glede na to, da je ples intervenca, ki temelji na aktivnosti in posameznike vključuje fizično, miselno, socialno in emocionalno, je primerna za obravnavanje raznolikih zdravstvenih pogojev (Haboush, Floyd, Caron, LaSota in Alvarez, 2006). Gibi namreč spodbujajo izločanje endorfina, adrenalina in encefalina. V kombinaciji s prijetnimi ritmi, humorjem in socialno interakcijo, ples vpliva na izboljšanje mišičnega tonusa ter na krepitev srca in dihal ter vzdržuje pomembne zaščitne faktorje, na primer smisel za humor in fizični kontakt z drugimi (Bernardes Soljancic, 2011).  V veliki meri pripomore k vzpostavljanju in poglabljanju socialnih stikov, prispeva k duševnemu zdravju  in sprostitvi ter vzpodbuja ustvarjalnost skozi individualno umetniško izpoved. Hkrati lahko vzbudi veliko smeha in veselja, največkrat pa se dotakne odnosov med plesalcema in med ljudmi (Zagorc, 2000). S psihološke perspektive znižuje napetosti, omogoča doživljanje radostnih trenutkov, pripomore k posameznikovemu sprejemanju samega sebe ter boljšemu izražanju in komuniciranju. Ples omogoča telesno izražanje občutkov na najbolj naraven način (Blanco in Jiménez, 2005), zato se posameznik vedno znova uči o telesnih občutkih, kako se spoprijemati z njimi in kako upravljati s čustvi (Potter, 2008). Iz perspektive pozitivne psihologije, ples izboljša posameznikovo kvaliteto življenja (Hervás, 2009) in pripomore tudi k boljši samopodobi (Pérez-Testor, 2010). Glede na navedeno je ples več kot zgolj fizična aktivnost, saj vpliva na več dimenzij posameznika hkrati.

V vlogi plesne inštruktorice opazujem plesni napredek tečajnikov, vendar tudi njihova čustvena stanja. Opazila sem, da večina posameznikov pride na tečaj po koncu partnerske zveze. Iz tedna v teden sem opazovala kako se njihova življenja spreminjajo na bolje, kako je drža vedno bolj pokončna, kako so vedno bolj nasmejani in samozavestni. Je za vsem tem ples?  

Med študijem na Tenerifih sem se odločila izvesti eksperimentalno raziskavo. Navdih za projekt je nastal na peščenih plažah pod palmami, v ozadju pa so odmevali zvoki znane melodije: ''de-spa-ci-to…''. Takrat je bilo jasno, da bo raziskava nosila atraktivno ime: ''D.E.S.P.A.C.I.T.O. Počasi, korak za korakom se zaceli ranjeno srce. Kratice predstavljajo celotno ime raziskave, ki se v španščini glasi: Danza Especial, Sensual – Proyecto Académico Con Intención Terapéutica Oportuna. V slovenskem prevodu pa je naslov raziskave: Čutni ples – Akademski projekt s terapevtskim namenom (Vrbnjak, 2017).

Zanimalo me je:

• Ali  bodo imeli udeleženci plesne skupine po končanem plesnem programu nižjo raven depresivnosti ter anksioznosti, kot udeleženci ne-plesne skupine?
• Ali bodo imeli udeleženci plesne skupine po končanem plesnem programu višji pozitivni afekt (doživljanje pozitivnih čustev) ter nižji negativni afekt (doživljanje negativnih čustev), kot udeleženci ne-plesne skupine? 

Udeleženci raziskave so bili posamezniki, ki so pred največ 6 meseci končali partnersko zvezo. Vključeni so bili tisti, katerih zveza je trajala vsaj 6 mesecev ter posamezniki, ki se od konca zveze, do pričetka raziskave, niso aktivno ukvarjali s plesom. Udeležence sem testirala s psihološkimi preizkusi in jih nato razdelila v dve skupini – plesno in ne-plesno. Samo plesna skupina je bila deležna plesnega programa, ki je bil sestavljen iz 10 srečanj. Srečanja so vključevala afriško-latinsko plesno zvrst, kizombo. Sestavljena so bila iz spoznavanja ter predstavitve kizombe, vaj bližine (navajanje na kontakt pri plesu), vaj  vodenja in slednja, osnov kizombe ter preproste koreografije. Po koncu plesnih srečanj je sledilo ponovno psihološko testiranje ter intervjuji, ki so nam omogočili širši vpogled v počutje udeležencev.

Zakaj kizomba?

Kizomba je ples za dva, pomembna sta  kontakt in bližina med plesalcema (E. Vents, osebna komunikacija, 2015). Gre za posebno dimenzijo, ki jo razumeta le dva, ki plešeta. Lahko bi rekla, da sta takrat eno. Vendar celota je več kot vsota njenih delov in tako je tudi pri kizombi. Gibanje dveh oseb se zlije v eno, zato nas ta ples čustveno in mentalno popolnoma prevzame. Je neke vrste čuječnost…in je neke vrste terapija.

Rezultati kvantitativne študije kažejo, da sta se skupini po koncu projekta najbolj (statistično značilno) razlikovali v ravni depresivnosti. Več pa nam pove kvalitativna analiza intervjujev iz katere so razvidne štiri širše teme: socialni vidik, plesno-gibalni vidik, čustveni vidik in osebnostna rast. 

Udeleženci so največkrat poudarili, da je k boljšemu počutju prispevala specifična narava plesa, ki zahteva miselno vpletenost, bližino in socialno interakcijo. Udeleženci so namreč pozabili na težave in skrbi, bližina pa jim je pomenila ''nadomestilo odnosa'', kar se sklada z raziskavami o pozitivnih učinkih fizičnega kontakta (Sbarra in Hazan, 2008). Skladno s študijo Dance for your health (Iuliano idr., 2016) kvalitativni podatki kažejo, da je ples način za iskanje prijateljstev in razvoj trajnih odnosov. Udeleženci poročajo o razširitvi socialne mreže, povezanosti in pripadnosti, kar se sklada s teorijo (Blanco in Jiménez, 2005; Zagorc, 2000).

Za večje spremembe na čustvenem področju bi bila morda potrebna daljša in bolj poglobljena plesno-gibalna intervenca, vendar raziskava vseeno prikazuje ples v terapevtski luči in odpira nova vprašanja glede alternativnih oblik pomoči posameznikom po koncu partnerske zveze. Spodbujanje fizične aktivnosti kot je ples, je izrednega pomena za preprečevanje bolezni. Gre za ekonomično metodo, ki ima potencial za izboljšanje zdravja med ljudmi. Glede na to, da ples tako močno vpliva na številne dimenzije posameznika, bi moral biti še bolj dostopen med prostočasnimi aktivnostmi ter vključen na seznam aktivnosti, ki promovirajo zdravje. Takšna raziskava je med prvimi v Sloveniji in menim, da rezultati lahko pripomorejo k razumevanju, da ima ples tudi terapevtski učinek (Vrbnjak, 2017).

Udeležence raziskave še danes srečam na plesišču in vesela sem, ko vidim, da jim ples pričara nasmeh na obraz. Tu pa se začenja nova zgodba. Zadovoljni udeleženci prvotne raziskave so me spodbudili k novemu projektu. Začelo se je kot projekt, postalo pa je življenjsko poslanstvo. S sodelavcem in prijateljem sva ustanovila center mentalnega zdravja – Self Center Tenerife, kjer želiva klientom ponuditi raznovrstne programe na temo duševnega zdravja. Zgodba je se šele začenja, pa vendar so prvi temini v načrtu že to leto in bodo posvečeni prav posameznikom po koncu partnerske zveze. Verjameva, da sprememba okolja, fizična aktivnost in strokoven psihološki pristop, lahko pripomore k lažjemu soočanju po koncu partnerskega odnosa in iskanju novega smisla v življenju.

                                                                                     

Nauk zgodbe je, da je tudi v najtežjih trenutkih potrebno stopiti iz cone udobja in poskusiti nekaj novega. Samo tako si bomo dali priložnost za rast in razvoj. Ples je zagotovo ena izmed tistih aktivnosti, ki posamezniku omogoča razvoj na miselnem, čustvenem, fizičnem in socialnem področju. Po koncu partnerske zveze izgubimo pomembne vloge in imamo lahko občutek, da smo izgubili del sebe. Ples pa je način, da se ponovno najdemo in dobimo novo vlogo – vlogo plesalca.

 Zakaj bi torej čakali? Začnite plesati že danes!

VIRI

Bajaj, T. in Vohra, S. S. (2011). Therapeutic implications of dance. Amity Journal of Applied Psychology, 1, 54–68.

Bernardes Soljancic, M. G. (2011). Influencia del baile recreativo en el estado de ánimo y autoestima de personas adultas. Eureka, 8(2), 241–253.

Blanco, A. R. in Jiménez, M. B. (2005). Música y salud: La danza calidad de vida. Envejecimiento, Salud y dependiencia, 81–98.

Haboush, A., Floyd, M., Caron, J., LaSota, M. in Alvarez, K. (2006). Ballroom dance lessons for geriatric depression: An exploratory study. The Arts in Psychotherapy, 33(2), 89–97.

Hervás, G. (2009). Psicología positiva: una introducción. Revista Interuniversitaria de Formación del Profesorado, 23(66), 23–41.

Iuliano, J. E., Lutrick, K., Maez, P., Nacim, E. in Reinschmidt, K. (2016). Dance for your health: Exploring social latin dancing for community health promotion. American Journal of Health Education, 48(3), 142–145.

Pérez-Testor, S. (2010). Proyecto de D.E.C. danza esquema corporal y su repercusión emocional. V Mahali ediciones (ur.), La investigación en danza en España 2010, (str. 108–115). Madrid: Mahali ediciones.

Potter, C. (2008). Sense of motion, senses of self: Becoming a dancer. Journal of Anthropology, 73(4), 444–465.

Sbarra, D. A. in Hazan, C. (2008). Coregulation, dysregulation, self regulation: An integrative analysis and empirical agenda for understanding adult attachment, separation, loss, and recovery. Personality and Social Psychology Review, 12(2), 141–167.

Vogel, J. E. (2005). Overcoming a heartbreak: Learning to make music again. Journal of Creativity in Mental Health, 1(3/4), 135–153.

Vrbnjak, K. (2017). Dance as a Tool for Individuals to overcome a Breakup. Master’s Thesis, Ljubljana: University of Ljubljana.