Psihološka analiza filma: Mientras duermes


OPIS FILMA

Medtem ko si spala je psihološka drama/triler, kjer zlo obiskuje stanovalce in stanovalci nevede obiskujejo zlo. César nikoli ne more biti srečen.  Rodil se je brez te zmožnosti. Tako kot bi se rodil slep ali gluh, le da se počuti še huje. Nima volje do življenja in niti malo motivacije, ki bi ga gnala naprej. Vsako jutro le stežka  najde razlog za nov dan. Stanovalci stare in elegantne barcelonske hiše, kjer dela kot vratar in hišnik, ga komaj opazijo, Césarju pa ne uide nič. O njih ve vse. Edino, kar mu daje vsaj en razlog do življenja, je to, da vse okoli sebe naredi nesrečne.  Zato se odloči mizerijo prinašati v življenja sostanovalcev. Osrednja tarča je živahna Clara, brezskrbna in vedno nasmejana mladenka iz petega nadstropja, ki z nasmeškom na ustnicah vsako jutro pripleše mimo njegovega pulta. Njen neomajni optimizem ga spravlja ob pamet.  César ne bo srečen, dokler ne zbriše nasmeška z njenega obraza, zato ''stopi v njeno življenje'', ne da bi sama to vedela, zvečer se skrije pod njeno posteljo, in ko zaspi, jo omami ter potem pa še sam zaspi ob njej… Clara postane izziv, ki zaznamuje vsak njegov dan. Film je sestavljen iz osmih dni, v vsakem dnevu pa niha razpoloženje glavnega lika. S ponedeljkom se zgodba prične in s ponedeljkom se tudi konča. Césarjeva zla dejanja nimajo meja, ne samo, da večkrat skrivaj posili stanovalko, nadleguje jo tudi z opolzkimi pismi, telefonskimi sporočili, uniči spominsko uro njene mame, v kremo ji vbrizga snov, ki povzroča alergijo, v stanovanju ji vzredi ščurke, na koncu celo ubije njenega fanta in celo otrok, ki ga nosi je njegov (Césarjev),  za kar sama izve šele ob zaključku filma. Skratka, zloba se stopnjuje in s tem napetost filma. A César je obenem v ''razmerju'' še z množico drugih stanovalcev: osamljeno upokojenko, čistilko in njenim sinom ter dvanajstletnico, ki ga je zalotila pri vstopu v Clarino stanovanje in ga zato izsiljuje. Toda tisto, kar daje filmu dodatno noto,  je prav način Cesarjevega monologa, s katerim nas prepriča, kako težko je živeti v tako praznem telesu, kjer ni prostora za srečo. Najbolj srhljivo v filmu je verjetno prav to, kako zlahka storilec, oborožen z rezervnim ključem in poznavanjem žrtvinih navad, poseže v človekovo zasebnost in jo srhljivo izrabi. Napetost se stopnjuje, skrbno kopičenje detajlov pa vodi v zadovoljujoče zlovešč, odprt konec filma.



ANALIZA PROTAGONISTA IN POVEZAVA S KONSTRUKTOM SOCIOPATIJA

Čudovito sprevrženi protagonist César ima za razkrivanje svoje duše in narave na voljo ves film. Rodil se je brez zmožnosti  občutenja sreče.  Počuti se brezupno, huje kot kdorkoli na svetu. Za vsaj kanček sreče, je pripravljen storiti vse. Po tem, ko ugotovi kako lahko je manipulirati z ljudmi in kako dobro se počuti ob tem, se odloči srečo odvzemati drugim. Navzven  je prijazen, zgovoren in prav nič patološki. Je kot volk v ovčji preobleki. Je vratar in hišnik v eni osebi, obenem pa tudi esenca človeške zagrenjenosti in osamljenosti. Prikazan je kot sociopat, ki vegetira za pultom, za seboj pa pusti razdejanje, čustveno zmanipulirane, ponižane, ustrahovane … in odstranjene. Je ena najbolj zlobnih osebnosti, pa čeprav ne stori nekih masivnih umorov, temveč ker gre za navadnega vratarja, nekoga, ki ga lahko najdemo v katerikoli zgradbi,  prav vsak trenutek našega vsakdana.

Njegovo obnašanje bom povezala s konstruktom sociopatija (antisocalna osebnostna motnja), saj kaže popolno pomanjkanje vesti in mu je vseeno kako močno prizadene druge. V filmu sprva z verbalnim nasiljem povzroča škodo sostanovalcem, brez kakršnegakoli obžalovanja, sramu ali krivde. César prav tako ne občuti nobene ljubezni, kar je zopet znak te neozdravljive motnje. Verjetno je to tudi razlog, da ni srečen, saj je brez ljubezni do kogarkoli verjetno težko čutiti zadovoljstvo, srečo oziroma psihično blagostanje.

Glede na to, da je sicer osamljen in nesrečen, vsak dan znova odlično zaigra svoja čustva, manipulira z ostalimi in je hinavsko prepričljiv. Sociopati zelo natančno vedo, s čim lahko premamijo druge; s šarmom in karizmo, zato lažejo in varajo.

Vsako njegovo dejanje se nam zdi absurdno, od posilstva lepe Clare, do umora njenega fanta in na koncu celo do najbolj nemoralnega dejanja. Zdi se, kot da se zločini stopnjujejo. Sociopati ljubijo napetost, sicer pa so ledeno hladni in ravno to ga je verjetno gnalo v nemogoča dejanja. Na začetku in proti koncu filma smo že skoraj priča Césarjevemu samomoru, takrat pa si tudi zamislimo kako težko je res živeti v telesu nekoga, ki ne more biti srečen. Verjetno bi samomor tudi storil, če mu načrti ne bi šli po planu, vendar si je namenil še zadnjo priložnost za srečo. Dobro je znano, da sociopat brez razburljivega življenja, živi na robu, kar v tem odlomku filma tudi dobesedno vidimo.



Sociopat je oseba z antisocialno osebnostno motnjo in antisocialne tendence so velik del njegove osebnosti. Za Césarja ne moremo točno določiti zakaj je prišlo do motnje. Sam sicer pravi, da se je rodil nesrečen iz česar lahko sklepamo, da je motnjo podedoval, saj je motnja lahko tako gentskega kot okoljskega izvora. Vseeno tu malo podvomim v konstrukt sociopatije. Pri sociopatih naj ne bi šlo za posebnosti v temperamentu, temveč naj bi motnja izvirala bolj iz negativnih družbenih dejavnikov, kot so zanemarjanje staršev, delinkventni vrstniki, revščina ter skrajno nizka ali visoka inteligentnost. Medtem ko je za sociopatijo bolj verjetno, da izvira iz okolja, pa je pri psihopatiji ravno obratno. Psihopati naj bi se rodili s posebnimi temperamentnimi značilnostmi (impulzivnost, pomanjkljiva stimulacija možganske skorje, neustrašnost), zaradi česar se posledično poslužujejo tveganega vedenja ter niso zmožni  ponotranjenja socialnih norm. Obe motnji sta sicer rezultat kombinacije genetskih in družbenih dejavnikov, vendar naj bi bila psihopatija bolj pod vplivom dednosti, sociopatija pa okolja. Sklepam, da gre vseeno za sociopatijo, saj je njegovo obnašanje kot nekakšen odsev vseh simptomov, ki  jih kaže sociopat in se bolj sklada s tem konstruktom. Menim, da je bil zaradi genetskih vplivov nagnjen k antisocialnemu vedenju, kar se je le še podkrepilo zaradi morebitnega vpliva okolja in morda šele v odraslosti  dokončno razvilo v antisocialno osebnostno motnjo.

César ima najverjetneje zelo visok IQ  (saj vse temeljito načrtuje in se vedno odlično znajde) in zaradi tega ne vidi ostale ljudi kot sebi enake. Sam dobro ve kaj je prav in kaj narobe, ampak ga to preprosto ne gane, zaradi pomanjkanja vesti. Ostale izkorišča, da sam pridobi na moči; to mu je glavni in edini cilj, s tem pa še bolj sovpada s profilom sociopata.

Vidni simptomi sociopatije vključujejo fizično agresijo in nesposobnost ostati na istem delovnem mestu. Oboje se nedvoumno ujema s Césarjevim profilom. V filmu je jasno poudarjeno, da ne more obdržati službe, da je v kratkem času zamenjal že toliko delovnih mest, da se zdi že sumljivo. Tudi delo vratarja v meščanski hiši v Barceloni, mu očitno ni usojeno, saj ga na koncu filma delodajalec odpusti. Konec koncev je pa vse to Césarju v prid, saj se tako izogne nadležnim kriminalistom, ki preiskujejo umor v Clarinem stanovanju. Tako si ustvari alibi in lahko trdi, da v času umora ni bil več zaposlen kot vratar, da ni imel ključev stanovanj in da nima nobene podlage za osumljenca. 

Fizična agresivnost pa se v filmu, kot že omenjeno jasno pokaže. Tako fizično in psihično, kot seksualno nadleguje sostanovalce. Claro več dni zapored posiljuje, ne da bi sama to vedela, nato ubije Marcosa, kasneje pa se spravi še na Ursulo, punčko, ki je veš čas vedela, kaj se dogaja. Vendar pa vsi znaki sociopata niso lahko opazni, saj se predstavi kot prijateljski in pozoren. Vse to je le način preko katerega dosega svoje cilje. Veliko oseb v filmu je César pridobil na svojo stran na omenjene načine. Bil je izjemno prijazen do Clare, vedno ji je ustregel, zanjo je naredil vse. Vedno jo je osladno pozdravil, odmašil je odtok v njenem stanovanju, očistil je stanovanje, opravil dezinsekcijo, odnesel njene stvari v čistilnico in vse spravil v red. Vse to ga je le vodilo, do njenega zaupanja ter seveda do njenega zasebnega življenja, kjer je kasneje povzročal razne nemarnosti. Ustrežljiv pa je bil tudi do neke sosede, do čistilke in njenega sina, vendar je na koncu vsem uničil oziroma otežil življenja. Nadlegovanje pa je bilo tudi psihične narave. Po tem, ko je sostanovalce pridobil na svojo stran, jim je z besedno agresijo uničil tisto, kar jim je pomenilo največ. Prijazno sosedo je verbalno spravil v jok in ji zagrenil življenje. Tudi lastni mami, ki je neokretna ležala v bolnišnici, ni prizanesel. Vsak dan znova ji je pripovedoval o svojih zlobnih načrtih, kako namerava uničiti Claro, kaj počne in kakšne namene ima. Iz tega je razvidno, da sociopat nikoli ne prevzame krivde za to kar počne, tudi, če gre za družinskega člana. Z lažmi in prevaro, pa je pretental tudi policiste, saj so za Clarino nadlegovanje obtožili čistilkinega sina, kateremu je César  podtaknil pisemske ovojnice. Zaradi pomanjkanja empatije, pusti žrtve, da počasi trpijo in se sprevržejo v svoje nasprotje ter postanejo zagrenjene in nesrečne kot je on sam.

Na koncu filma, ko že upamo, da bo dobro zmagalo nad zlim, smo priča dogodku, kjer Clarin fant Marcos, razkrinka Césarjeve prevare. Tu lahko vidimo zelo značilno obnašanje tipičnega sociopata, saj naredi nekaj posebej zlobnega in sicer prosi za sočutje, ker ve, da so normalni ljudje sposobni usmiljenja. Ponovno smo priča stopnjevanju napetosti, kar Cesarja dela živega in tu očitno dobi moč, se upre, ubije Marcosa in s tem le poveča intenziteto svoje zlobe.

Kakšnega velikega preobrata v filmu ni zaslediti. Čeprav na koncu César le postane srečen, poudari, da se bo iz dneva v dan trudil prebiti skozi življenje. Gre torej zgolj za neko začasno srečo,  protagonistovo življenje pa se drastično ne spremeni.

LASTNO MNENJE

Film prav gotovo spada v zbirko mojih najljubših. Sem ljubiteljica španskih filmov, ker vsakič znova presenetijo z nevsakdanjimi, patološkimi osebnostmi in tudi Medtem ko si spala, je eden izmed njih. Karakterji oseb so mojstrsko izdelani, kar me je še posebej pritegnilo k ogledu. Ni tipične zgodbe, ki bi že na začetku razkrila konec filma, zato napetost traja cel film. Konec je na nek način katarzičen, saj se razkrije še zadnje, najbolj podlo dejanje. Po eni strani je tragičen, po drugi pa je  točno takšen, kot mora biti. Ravna ta sprevrženost konca, daje dodatno vrednot filmu. Gledalci ne pričakujemo ničesar več, saj si sami lahko zamislimo nadaljevanje zgodbe. Lahko se zgodi, da ob koncu začutimo delček krivde, saj kot gledalci ne bi želeli ničesar spremeniti. Film se mi je zdel izvrstno izdelan in po ogledu Hollywoodskega ''remake-a'', še tolikokrat boljši. Sama sem si ga ogledala že petkrat, pa me vseeno vedno znova presenetijo premišljeni in dodelani detajli. Navdušil me je tudi izbor igralcev, nad katerimi sem po navadi razočarana, saj se v španskih filmih (npr. Almodovarjevih) tako močno ukvarjajo z zaznamovanostjo oseb, da (po mojem mnenju) s popačeno zunanjostjo igralcev lahko že pretiravajo. Medtem ko si spala,  pa je tudi dobitnik mnogih nagrad in ga priporočam v ogled vsakemu ljubitelju dobrih filmov.

Komentarji