OPIS FILMA
Medtem ko
si spala je psihološka drama/triler, kjer zlo obiskuje stanovalce in stanovalci
nevede obiskujejo zlo. César nikoli ne more biti srečen. Rodil se je brez te zmožnosti. Tako kot bi se
rodil slep ali gluh, le da se počuti še huje. Nima volje do življenja in niti
malo motivacije, ki bi ga gnala naprej. Vsako jutro le stežka najde razlog za nov dan. Stanovalci stare in
elegantne barcelonske hiše, kjer dela kot vratar in hišnik, ga komaj opazijo,
Césarju pa ne uide nič. O njih ve vse. Edino, kar mu daje vsaj en razlog do življenja, je to, da vse okoli sebe
naredi nesrečne. Zato se odloči mizerijo
prinašati v življenja sostanovalcev. Osrednja tarča je živahna Clara,
brezskrbna in vedno nasmejana mladenka iz petega nadstropja, ki z nasmeškom na
ustnicah vsako jutro pripleše mimo njegovega pulta. Njen neomajni optimizem ga
spravlja ob pamet. César ne bo srečen,
dokler ne zbriše nasmeška z njenega obraza, zato ''stopi v njeno življenje'',
ne da bi sama to vedela, zvečer se skrije pod njeno posteljo, in ko zaspi, jo
omami ter potem pa še sam zaspi ob njej… Clara postane izziv, ki zaznamuje vsak
njegov dan. Film je sestavljen iz osmih
dni, v vsakem dnevu pa niha razpoloženje
glavnega lika. S ponedeljkom se zgodba prične in s ponedeljkom se tudi konča. Césarjeva
zla dejanja nimajo meja, ne samo, da večkrat skrivaj posili stanovalko, nadleguje jo tudi z opolzkimi pismi,
telefonskimi sporočili, uniči spominsko uro njene mame, v kremo ji vbrizga
snov, ki povzroča alergijo, v stanovanju ji vzredi ščurke, na koncu celo ubije
njenega fanta in celo otrok, ki ga nosi je njegov (Césarjev), za kar sama izve šele ob zaključku filma.
Skratka, zloba se stopnjuje in s tem napetost filma. A César je obenem v
''razmerju'' še z množico drugih stanovalcev: osamljeno upokojenko, čistilko in
njenim sinom ter dvanajstletnico, ki ga je zalotila pri vstopu v Clarino
stanovanje in ga zato izsiljuje. Toda tisto,
kar daje filmu dodatno noto, je prav način Cesarjevega monologa, s katerim nas prepriča, kako težko je živeti v
tako praznem telesu, kjer ni prostora za srečo. Najbolj srhljivo v filmu
je verjetno prav to, kako zlahka storilec, oborožen z rezervnim ključem in
poznavanjem žrtvinih navad, poseže v človekovo zasebnost in jo srhljivo izrabi. Napetost
se stopnjuje, skrbno kopičenje detajlov pa vodi v zadovoljujoče zlovešč, odprt
konec filma.
ANALIZA PROTAGONISTA IN POVEZAVA S KONSTRUKTOM
SOCIOPATIJA
Čudovito
sprevrženi protagonist César ima za razkrivanje svoje duše in narave na voljo
ves film. Rodil se je brez zmožnosti
občutenja sreče. Počuti se
brezupno, huje kot kdorkoli na svetu. Za vsaj kanček sreče, je pripravljen
storiti vse. Po tem, ko ugotovi kako lahko je manipulirati z ljudmi in kako
dobro se počuti ob tem, se odloči srečo odvzemati drugim. Navzven je prijazen, zgovoren in prav nič patološki.
Je kot volk v ovčji preobleki. Je vratar in hišnik v eni osebi, obenem pa tudi
esenca človeške zagrenjenosti in osamljenosti. Prikazan je kot sociopat, ki
vegetira za pultom, za seboj pa pusti razdejanje, čustveno zmanipulirane,
ponižane, ustrahovane … in odstranjene. Je ena najbolj zlobnih osebnosti, pa
čeprav ne stori nekih masivnih umorov, temveč ker gre za navadnega vratarja,
nekoga, ki ga lahko najdemo v katerikoli zgradbi, prav vsak trenutek našega vsakdana.
Njegovo
obnašanje bom povezala s konstruktom sociopatija (antisocalna osebnostna motnja), saj kaže popolno pomanjkanje
vesti in mu je vseeno kako močno prizadene druge. V filmu sprva z verbalnim nasiljem povzroča
škodo sostanovalcem, brez kakršnegakoli obžalovanja, sramu ali krivde. César
prav tako ne občuti nobene ljubezni, kar je zopet znak te neozdravljive motnje.
Verjetno je to tudi razlog, da ni srečen, saj je brez ljubezni do kogarkoli verjetno težko čutiti zadovoljstvo, srečo
oziroma psihično blagostanje.
Glede na
to, da je sicer osamljen in nesrečen, vsak dan znova odlično zaigra svoja
čustva, manipulira z ostalimi in je hinavsko prepričljiv. Sociopati zelo natančno vedo, s čim
lahko premamijo druge; s šarmom in karizmo, zato lažejo in varajo.
Vsako
njegovo dejanje se nam zdi absurdno, od posilstva lepe Clare, do umora njenega
fanta in na koncu celo do najbolj nemoralnega dejanja. Zdi se, kot da se
zločini stopnjujejo. Sociopati ljubijo napetost, sicer pa so ledeno hladni in
ravno to ga je verjetno gnalo v nemogoča dejanja. Na začetku in proti koncu
filma smo že skoraj priča Césarjevemu samomoru, takrat pa si tudi zamislimo
kako težko je res živeti v telesu nekoga, ki ne more biti srečen. Verjetno bi
samomor tudi storil, če mu načrti ne bi šli po planu, vendar si je namenil še
zadnjo priložnost za srečo. Dobro je znano, da sociopat brez razburljivega
življenja, živi na robu, kar v tem odlomku filma tudi dobesedno vidimo.
Sociopat je
oseba z antisocialno osebnostno motnjo in antisocialne tendence so velik del
njegove osebnosti. Za Césarja ne moremo točno določiti zakaj je prišlo do
motnje. Sam sicer pravi, da se je rodil nesrečen iz česar lahko sklepamo, da je
motnjo podedoval, saj je motnja lahko tako gentskega kot okoljskega izvora.
Vseeno tu malo podvomim v konstrukt sociopatije. Pri sociopatih naj ne bi šlo
za posebnosti v temperamentu, temveč naj bi motnja izvirala bolj iz negativnih
družbenih dejavnikov, kot so zanemarjanje staršev, delinkventni vrstniki,
revščina ter skrajno nizka ali visoka inteligentnost. Medtem ko je za sociopatijo
bolj verjetno, da izvira iz okolja, pa je pri psihopatiji ravno obratno. Psihopati
naj bi se rodili s posebnimi temperamentnimi značilnostmi (impulzivnost,
pomanjkljiva stimulacija možganske skorje, neustrašnost), zaradi česar se
posledično poslužujejo tveganega vedenja ter niso zmožni ponotranjenja socialnih norm. Obe motnji sta
sicer rezultat kombinacije genetskih in družbenih dejavnikov, vendar naj bi
bila psihopatija bolj pod vplivom dednosti, sociopatija pa okolja. Sklepam, da
gre vseeno za sociopatijo, saj je njegovo obnašanje kot nekakšen odsev vseh
simptomov, ki jih kaže sociopat in se
bolj sklada s tem konstruktom. Menim, da je bil zaradi genetskih vplivov
nagnjen k antisocialnemu vedenju, kar se je le še podkrepilo zaradi morebitnega
vpliva okolja in morda šele v odraslosti
dokončno razvilo v antisocialno osebnostno motnjo.
César ima
najverjetneje zelo visok IQ (saj vse
temeljito načrtuje in se vedno odlično znajde) in zaradi tega ne vidi ostale
ljudi kot sebi enake. Sam dobro ve kaj je prav in kaj narobe, ampak ga to
preprosto ne gane, zaradi pomanjkanja vesti. Ostale izkorišča, da sam pridobi
na moči; to mu je glavni in edini cilj, s tem pa še bolj sovpada s profilom
sociopata.
Vidni
simptomi sociopatije vključujejo fizično agresijo in nesposobnost ostati na
istem delovnem mestu. Oboje se nedvoumno ujema s Césarjevim profilom. V filmu
je jasno poudarjeno, da ne more obdržati službe, da je v kratkem času zamenjal
že toliko delovnih mest, da se zdi že sumljivo. Tudi delo vratarja v meščanski
hiši v Barceloni, mu očitno ni usojeno, saj ga na koncu filma delodajalec
odpusti. Konec koncev je pa vse to Césarju v prid, saj se tako izogne nadležnim
kriminalistom, ki preiskujejo umor v Clarinem stanovanju. Tako si ustvari alibi
in lahko trdi, da v času umora ni bil več zaposlen kot vratar, da ni imel
ključev stanovanj in da nima nobene podlage za osumljenca.
Fizična agresivnost
pa se v filmu, kot že omenjeno jasno pokaže. Tako fizično in psihično, kot
seksualno nadleguje sostanovalce. Claro več dni zapored posiljuje, ne da bi
sama to vedela, nato ubije Marcosa, kasneje pa se spravi še na Ursulo, punčko,
ki je veš čas vedela, kaj se dogaja. Vendar pa vsi znaki sociopata niso lahko
opazni, saj se predstavi kot prijateljski in pozoren. Vse to je le način preko
katerega dosega svoje cilje. Veliko oseb v filmu je César pridobil na svojo
stran na omenjene načine. Bil je izjemno prijazen do Clare, vedno ji je ustregel, zanjo je naredil vse. Vedno jo je osladno pozdravil, odmašil je
odtok v njenem stanovanju, očistil je stanovanje, opravil dezinsekcijo, odnesel
njene stvari v čistilnico in vse spravil v red. Vse to ga je le vodilo, do
njenega zaupanja ter seveda do njenega zasebnega življenja, kjer je kasneje
povzročal razne nemarnosti. Ustrežljiv pa je bil tudi do neke sosede, do
čistilke in njenega sina, vendar je na koncu vsem uničil oziroma otežil
življenja. Nadlegovanje pa je bilo tudi psihične narave. Po tem, ko je
sostanovalce pridobil na svojo stran, jim je z besedno agresijo uničil tisto,
kar jim je pomenilo največ. Prijazno sosedo je verbalno spravil v jok in ji
zagrenil življenje. Tudi lastni mami, ki je neokretna ležala v bolnišnici, ni
prizanesel. Vsak dan znova ji je pripovedoval o svojih zlobnih načrtih, kako
namerava uničiti Claro, kaj počne in kakšne namene ima. Iz
tega je razvidno, da sociopat nikoli ne prevzame krivde za to kar počne, tudi,
če gre za družinskega člana. Z lažmi in
prevaro, pa je pretental tudi policiste, saj so za Clarino nadlegovanje
obtožili čistilkinega sina, kateremu je César
podtaknil pisemske ovojnice. Zaradi pomanjkanja empatije, pusti žrtve, da počasi trpijo in
se sprevržejo v svoje nasprotje ter postanejo zagrenjene in nesrečne kot je on
sam.
Na koncu
filma, ko že upamo, da bo dobro zmagalo nad zlim, smo priča dogodku, kjer
Clarin fant Marcos, razkrinka Césarjeve prevare. Tu lahko vidimo zelo značilno
obnašanje tipičnega sociopata, saj naredi nekaj posebej zlobnega in sicer prosi
za sočutje, ker ve, da so normalni ljudje sposobni usmiljenja. Ponovno smo
priča stopnjevanju napetosti, kar Cesarja dela živega in tu očitno dobi moč, se
upre, ubije Marcosa in s tem le poveča intenziteto svoje zlobe.
Kakšnega
velikega preobrata v filmu ni zaslediti. Čeprav na koncu César le postane
srečen, poudari, da se bo iz dneva v dan trudil prebiti skozi življenje. Gre
torej zgolj za neko začasno srečo,
protagonistovo življenje pa se drastično ne spremeni.
LASTNO MNENJE
Film prav
gotovo spada v zbirko mojih najljubših. Sem ljubiteljica španskih filmov, ker
vsakič znova presenetijo z nevsakdanjimi, patološkimi osebnostmi in tudi Medtem
ko si spala, je eden izmed njih. Karakterji oseb so mojstrsko izdelani, kar me
je še posebej pritegnilo k ogledu. Ni tipične zgodbe, ki bi že na začetku
razkrila konec filma, zato napetost traja cel film. Konec je na nek način
katarzičen, saj se razkrije še zadnje, najbolj podlo dejanje. Po eni strani je
tragičen, po drugi pa je točno takšen, kot mora biti. Ravna ta sprevrženost konca, daje dodatno vrednot filmu.
Gledalci ne pričakujemo ničesar več, saj si sami lahko zamislimo nadaljevanje
zgodbe. Lahko se zgodi, da ob koncu začutimo delček krivde, saj kot gledalci ne
bi želeli ničesar spremeniti. Film se mi je zdel izvrstno izdelan in po ogledu
Hollywoodskega ''remake-a'', še tolikokrat boljši. Sama sem si ga ogledala že
petkrat, pa me vseeno vedno znova presenetijo premišljeni in dodelani detajli. Navdušil
me je tudi izbor igralcev, nad katerimi sem po navadi razočarana, saj se v
španskih filmih (npr. Almodovarjevih) tako močno ukvarjajo z zaznamovanostjo
oseb, da (po mojem mnenju) s popačeno zunanjostjo igralcev lahko že
pretiravajo. Medtem ko si spala, pa je
tudi dobitnik mnogih nagrad in ga priporočam v ogled vsakemu ljubitelju dobrih
filmov.
Komentarji
Objavite komentar